Izkušnja z blefaroplastiko ni moja, z nami jo zelo prijazno deli Ana Marija Mihelič, vplivnica, ki jo sicer poznamo po slastnih, uporabnih in uravnoteženih receptih na Instagram profilu @vitfit_byana.
Ana Marija mi je že pred posegom zaupala, da se odpravlja na to nekoliko strašljivo pustolovščino in sem jo previdno povprašala, če bi morda želela deliti svojo izkušnjo tudi s svetom. In rekla je da!
V svetu kjer se estetski posegi povezujejo z nečimrnostjo in imajo skoraj vedno tudi neko negativno priponko – saj mediji izpostavljajo predvsem pretiravanja, nezmernost, tudi odvisnosti in nenaravne rezultate, sem jaz mnenja, da je detabuizacija zelo na mestu. Estetski posegi, ki so posledica informirane odločitve, kjer obstaja fizična in mentalna indikacija, so po pomojem mnenju posegi, ki izboljšajo kakovost življenja ljudi na več ravneh.
Ne gre za nečimrnost, ampak pogum, da spremeniš to kar lahko spremeniš, v smeri izboljšanja kakovosti lastnega življenja. In to se je, kakor sem tudi pričakovala, izkazalo tudi pri Ana Mariji.
Upam, da vam bo njena izkušnja v pomoč. Besedo sedaj predajam srečni pacientki.
Za Tixibeauty piše: Ana Marija Mihelič
Zakaj se je Ana odločila za blefaroplastiko?
Koktejl emša in genetske loterije prinaša neizogibne spremembe na našem obrazu. Jaz sem tako imenovane žalostne učke podedovala od babice zato sem že pred tridesetim letom iskala rešitev za povešene veke. Nisem zagovornik skakanja na glavo in vedno bom najprej izbrala manj invazivno metodo, če je na voljo.
Naredila sem domačo nalogo in “zinfluencana” s strani Tixi, ki je mimogrede imela hudo reakcijo na tretma, mi je Dr. Blaha v Medilase 3 leta nazaj naredila “SmoothEye laser”. Moja želja po izboljšanju je bila tako velika, da me niti Tikina težja izkušnja ni odvrnila od posega.
Žal pa moram reči, da laser kljub ponovitvam ni prinesel želenih rezultatatov. Lagala bi, če bi rekla, da se izboljšanje ni poznalo, ni pa to bilo niti blizu tega, kar sem si jaz želela.
Tikina opomba: jaz sem po SmoothEye imela res zelo opazno oteklino na področju okoli oči, ki je bolj izjema kot pravilo. Moja občutljiva, atopijska koža, običajno burneje odreagira od povprečja, na praktično vse tretmaje. Mojo izkušnjo s SmoothEye lahko preberete v objavi: Lasersko pomlajevanje vek. Obenem še opomnim, da je tretma sicer primeren za vse, ki se spopadajo s poslabšanjem kakovosti kože v okolici oči, saj kožo odebeli in učvrsti, učinek na dvig vek pa je kljub temu omejen, saj laser vpliva predvsem na sintezo kolagena, upad kolagena pa ni edini razlog povešanja tkiv.
Zaznavno povešene veke lahko odpravi samo blefaroplastika. Na drugi strani pa blefaroplastika ne izboljša kakovosti, debeline in čvrstosti kože, zato sta poseg in tretma lahko tudi komplementarna. SmoothEye lahko tudi upočasni povešanje vek, če se zanj odločimo ob prvi indikaciji poslabšanja kakovosti kože.
Poleg žalostnega pogleda, ki mojemu karakterju nikakor ni pristajal, obenem pa tudi niti sovpadal z mojo starostjo (stara sem 32 let), me je zadnje čase povešena koža ovirala tudi pri gledanju v računalnik. Sploh zvečer, ko sem bila že utrujena, je tipkanje postajalo zaradi obtežitve vek vse bolj naporno.
Ostala mi je torej le še kirurška rešitev: blefaroplastika. Estetski poseg pri katerem kirurg, v mojem primeru z električnim skalpelom, odstrani odvečno kožo, maščobo in mišično tkivo ter hkrati oblikuje in učvrsti veko. Ta postopek ni le estetski, ampak tudi funkcionalen saj hkrati pomladi obraz, odpre pogled in umakne težo iz veke, kar izboljša tudi vidno polje.
Izbira kirurga in moja izkušnja
Izbira kirurga je bila težja kot sem mislila, jaz pa prestrašena do kosti.
Kaj vse gre lahko narobe in zakaj izbrati res dobrega kirurga kljub temu, da gre za preprost poseg – no, vsaj tako se lahko zdi zunanjemu opazovalcu. Preprosto in hitro? Ni čisto tako.
Moj strah bodo najbolj opisale komplikacije ljudi, ki jih poznam. Moja prijateljica po blefaroplastiki ne more do konca zapreti oči. Od prijateljice oče je moral it dvakrat, ker so mu eno stran precej več odrezali kot drugo in je bila asimetrija po operaciji še večja.
Google poroča tudi o možnih zapletih z infekcijami, s suhimi očmi in nepopolnimi šivi, ki kasneje kvarijo izgled.
Na prvem pregledu v Zagrebu sem namesto zagotovila, da bo vse Ok, dobila spisek posegov, ki mi jih priporočajo dodatno.
Na drugem pregledu v Ljubljani se mi je zdelo, da klinika ni kompetentna, saj je bila blefaroplastika skoraj najzahtevnejši poseg, ki ga ponujajo.
V tretje pa gre več kot očitno rado. Odločitev sem sprejela isto sekunde, ko sem vstopila v zelo netipično opremljeno kliniko Estetical. Občutek je bil, kot da sploh nisem v zdravstveni ustanovi. Ekipa me je sprejela kot člana družine, Dr. Lah pa mi je s svojo mirnostjo, strokovnostjo in srčnostjo (prav čuti se kako zelo rad opravlja svoje delo) razblinil vse dvome.
Še Luka, moj prijatelj, ki je šel kasneje z mano (jaz živim v Ljubljani in sem vrnitev iz Kopra po operaciji potrebovala prevoz), je po operaciji rekel: “Ana, kako je možno, da si se šla operirat, izpadlo pa je, kot da si šla domov na kosilo”.
Ta toplina prostora in ljudi, izkušnje in profesionalnost Amadeja, ki mi je do zadjega detajla in brez nepotrebnih komentarjev pojasnil poseg, so me popolnoma pomirile in kmalu po tem, sem že imela termin za operacijo.
Cena posega je 2.000 €, glede tega je klinika Estetical med dražjimi, a me to ni odvrnilo. Tudi pri zobozdravniku, zdravniku ne gledam na ceno. Imam veliko “škrtih” momentov, za takšne posege pa želim najboljšo možno rešitev in to v bližini doma, če bi šlo kaj narobe.
Poseg sem v celoti plačala sama, kljub temu da mi je bila ponujena možnost kompenzacije. Nisem si želela pritiska in nisem vedela, kako se bom počutila ob tem, da svojo operacijo delim z javnostjo. Sreča je, da je Luka tudi moj snemalec, ki je z največjim entuziazmom in popolnoma neplanirano v operacijski živel svoje sanje, za katere sploh ni vedel, da jih ima in sva vseeno vse posnela.
Posega nikoli nisem nameravala skriti, nisem pa niti želela kakšnih obveznosti, saj nisem vedela, v kakšni meri in kako bi to sploh/če že delila. Tudi ta blog in video objavljam sedaj, ko sem že popolnoma zaceljena in so se občutki v meni popolnoma uskladili in umirili.
Na koncu se mi zdi, da bo takšna vsebina nekomu lahko v pomoč. Meni je operacija res polepšala življenje, počutim se boljše, sebi sem lepša, ne izgledam več žalostno in bolje vidim!
Operacija in okrevanje po blefaroplastiki
O samem poteku operacije in okrevanju nisem raziskovala. Posega sem si res želela in nisem želela informacij, ki bi me lahko odvrnile. Kot sem že omenila, sem kirurga izbrala na podlagi njegovih izkušenj, pripročil in mojega občutka. Pripravljena na bolečino in karkoli bo treba preživeti, sem se odpravila v Koper. No vozil je Luka, saj nazaj ne moreš peljati sam, zato si pred posegom zagotovite prevoz.
Ko prideš na kliniko, se preoblečeš in podpišeš vse možne obrazce. Potem pa je sledil šok. Vse moje priprave in meditacije so bile skoraj nepotrebne. Operacija traja skromnih 20 minut. Najprej v oči dobiš kremo – ta del je malo neprijeten, ampak ni boleč. Nato z zelo tanko iglico kirurg vbrizga v veko anestetik, bolečino te injekcije bi jaz opisala z 0,5 od 10. Čez pet minut ne čutiš nič več, samo vidiš malo bele svetlobe in vohaš, kako se koža žge, ko kirurg z električnim skalpelom odstranjuje odvečno kožo. Bolečina med posegom: 0/10.
Po operaciji imaš zamegljen vid in oči se počasi navajajo na to, da je kože sedaj manj. Jaz sem dobila protibolečinske tablete in pojedla sem samo eno takoj po operaciji, ker so mi jo dali tam. Bolečine ni bilo niti en dan med okrevanjem. Tudi ta ena tableta je bila popolnoma nepotrebna.
Prva noč je bila zame težka, veliko sem se zbujala, oči niso bile navajene in ves čas sem imela občutek, da jih nisem do konca zaprla. Naslednje dni se začne efekt mavrice, kot mu pravim sama, in to je najbolj beden del celotnega posega. Jaz sem nagnjena k temu, da zelo hitro dobim modrico in glede na to, kakšna sem bila po odstranitvi osmic, sem se kar pripravila, da bo hudo.
Pa realno ni bilo tako strašno, le trajalo je 10 dni, da so modrice res popolnoma izzvenele in med tem časom so me ljudje malo čudno gledali. Oteklina je vztrajala dobrih 14 dni, še dodatnih 14 pa sta šiva ostala izbočena. Po mesecu dni sta bila že skoraj poravnana z nivojem veke, ostala pa je obarvanost oz. veke so bile temnejše in brez pudra je bilo opazno, da sem nekaj naredila.
Jaz se prvi mesec nisem mazala s pudrom, če že, sem oči pustila nedotaknjene.
Prvi teden je sistem tak: hladi nežno, čim manj glej v ekran, ne ukvarjaj se z aktivnostmi, ki bi ustvarjale v glavi pritisk. Prvi dan po operaciji jaz nisem mogla gledati v nič več kot 10 minut. Oči so se res hitro začele solziti. Od tretjega dne naprej je bilo vse ok. Če ne bi imela otekline in modric, ne bi niti vedela, da sem imela operacijo. Ker sem s.p., sem bila na “bolniški” dva dni. Pa tudi če ne bi imela svojega podjetja, bi lahko realno brez problema po dveh dneh že opravljala pisarniško delo.
Po enem tednu mi je Amadej odstranil šive. Delni rezultat se tu dobro vidi, so pa brazgotine še precej izražene in rabijo še vsaj 14 dni, da se poravnajo v nivo s kožo. Predviden čas do finalnega rezultata je do tri mesece.
Jaz sem že pred operacijo redno dodajala kolagen (osebno prisegam na Unik). Prvi teden sem jedla kar dvojno dozo, da bi čim bolje podprla celjenje. Ko smo dali ven šive, pa sem brazgotine tudi začela mazati s kremo (Skinfairytale Renew Cream).
Realen rezultat se precej dobro vidi že po mesecu dni, potem pa traja še nekaj časa, da brazgotine do konca izginejo. Eno oko se ponavadi celi hitreje. Pri meni je desni šiv še kar nekaj časa ostal malo izbočen. Sem pa na desni imela precej bolj povešeno veko …
Tukaj bi rada omenila še to, da sem jaz med celjenjem bila v Medilase na laserju za brazgotine in Dr. Kukovič mi je z laserjem obravnaval tudi brazgotino na veki. Ta del nikakor ni obvezen se mi pa zdi, da je lepo spodbudil celjenje in je imel doprinos k čudovitemu končnemu izgledu.
Končni rezultat
Najbolje ga lahko opišem tako: včasih, ko se pogledam v ogledalo, mi gre kar na jok od sreče.
Operacija mi je realno in brez lažne skromnosti vrnila del karakterja, saj po naravi nisem niti malo otožna. V svoji koži se počutim veliko bolje, bolj sem si všeč in dejansko je moj edini pomislek to, zakaj nisem šla že prej. Verjetno se bo našel kdo, ki ne bo razumel, zakaj sem šla. Našli pa se bodo tudi takšni, ki se bodo spraševali, zakaj nisem še malo napolnila ustnic.
Na koncu vsakega takega posega je pomembno samo eno vprašanje: ali si ti dobil/a to kar si želelal/a. Moj odgovor je NE, dobila sem veliko več. V najboljših sanjah nisem vedela, da lahko moj pogled izgleda tako dobro in da bo tako minimalna in neinvazivna operacija tako osrečila ter razsvetlila moj obraz in duha.